Zbolela sem, ko sem bila stara osem let. Zgodilo se je naenkrat, brez kakšnih posebnih simptomov, razen glavobolov in utrujenosti, kar sem premagovala z več spanja in Lekadoli. Potem pa mi je nekega jutra postalo zelo slabo in odpeljali so me v bolnišnico. Še istega popoldneva je bila postavljena diagnoza: možganski tumor, velik 7 cm – pozneje se je izkazalo, da gre za glioblastom četrte stopnje – diagnoza, ki je veljala in še danes velja za neozdravljivo.
Takrat kot 8 – letna punčka nisem vedela, za kaj pravzaprav gre, še manj, da bi lahko umrla. Vedela sem, da imam nekaj v glavi, kar mi bodo izrezali in bo spet vse po starem. Spomnim se, da sem pred operacijo ležala na UKC v Ljubljani in že takrat so bili moja največja skrb lasje. Kot večina deklic te starosti sem namreč tudi jaz sanjala, da bom nekoč imela lase, ki mi bodo segali vse do kolen. Vedela pa sem, da mi jih bodo med operacijo pobrili.
Po operaciji je sledil cikel kemoterapije in obsevanje, pri čemer so mi začeli močno izpadati še preostali lasje, zato sva se v nekem trenutku z mamo odločili, da to agonijo skrajšava tako, da mi lase pobrijeva. Spomnim se, kako sva jokali, ko mi jih je strigla v domači kopalnici, jaz zaradi las, ona, ker se je zavedala, da me lahko izgubi.
Po kemoterapiji in obsevanju se je tumor vrnil in sledila je druga operacija, po njej pa triletno zdravljenje s poskusno terapijo, ki pa sem jo lahko prejemala doma. S pomočjo zdravniške terapije, raznih bioenergetikov, predvsem pa ob vzpodbudi mojih najbližjih, ki so mi vedno stali ob strani in verjeli vame, sem si počasi opomogla. Vrnila sem se v šolo, opravila prvo sveto obhajilo z belim klobučkom na glavi in spet sem lahko obiskala prijatelje. Počasi so mi zrasli tudi lasje, vendar pa je ostala brazgotina in del požganega lasišča od obsevanja, na katerem mi lasje niso nikoli več zrasli.
Težave z lasiščem sem reševala s klobučki in ruticami, ki so me spremljali vso osnovno šolo. Ko so mi lasje toliko zrasli in se okrepili, sem si jih česala nazaj v čop – tako se je brazgotina nekako prekrila. Konec osnovne šole, ko se začne obdobje pubertete, so se težave spet povečale. Slaba samopodoba, nizka samozavest, zmerjanje s strani sošolcev. V srednji šoli je bilo samo še slabše. Tako smo s starši ves čas iskali rešitve, a žal neuspešno. Lasulja iz umetnih las je bila neudobna, vroča, glava me je po njej nenormalno srbela, poleg tega pa je izgledala povsem umetno. Naravna lasulja ni bila nič kaj boljša, kar se tiče udobja, pa tudi po izgledu je bilo veliko preveč las. Poleg tega pa vedno ista frizura. Potem sem poskusila lasni vložek, ampak ni bilo pravega učinka. Pritrdil se je s sponkami na moje že tako krhke lase in ves čas sem čutila, kot da me nekdo vleče za lase. Nato sem preizkusila še tupe, s katerim prav tako nisem bila zadovoljna.
Potem pa smo naleteli na FI-potencial. Obljubljali so veliko, tudi ocene uporabnikov so bile pozitivne. Pa dajmo poskusiti še to, smo dorekli. Dogovorili smo se za srečanje v Kranju, kjer so mi naredili kalup in izbrali barvo in gostoto mrežice glede na moje lase. Približno tri mesece po tem sem dobila sistem, navodila in “inštrukcije” glede uporabe. Bila sem navdušena. Sistem se je povsem prilegal mojim lasem. Izgled je povsem naravno, najboljše pa je, da pozabiš, da ga imaš na glavi. Ni vroč, nobenega srbenja kot pri lasulji. Po dolgih letih sem se končno spet počutila “normalno”.
-Katja